Drobne nožice me prebujajo iz nežnega jutranjega spanca in z neskončno hvaležnostjo jih pozdravljam. Čudež življenja si in čarobna je moč mojega telesa, da te nosi, varuje in hrani. Vse tvoje salte in brce me vsakič znova razveselijo. Del mene si želi, da bi ta poseben čas trajal večno, medtem ko se drugi del mene veseli, da te spoznam, se zazrem v globino tvojih temnih novorojenčkastih oči, te stisnem v svoje naročje in ti pokažem ta svet, v katerem si že zdaj neskončno ljubljena.
Noč je. Tiha, mirna. Aprilska. Zunaj diši po dežju. Stopicam po dnevni sobi in se ustavim ob oknu. Zrem v visoko brezo, ki se bohoti spredaj. Pogled mi uide v sam vrh njene krošnje. Svetlika se kot čarovnija. Kot bi mi dežne kapljice mežikale. Me pozdravljale v mojem plesu. Razveselim se popadka, pelje me bližje k tebi. Pobožam te. Še malo. Upam da gre zdaj zares. Težko te že čakam.
Tam v porodni sobi, prav tisti, v kateri sem rodila Mijo, sem se počutila zelo domače, samozavestno in močno. Sobo sem poznala, a nisem vedela, kako si želim roditi. Popadki so postali že zelo močni in jaz sem zdrsnila v nek čisto svoj svet. Matija je bil tam zraven, a tokrat je bilo drugače. Potrebovala sem ga zraven, rabila sem ga da je tam z mano, da je v sobi ustvaril varen prostor zame, da bom rodila najino deklico. To je bila njegova vloga, nisem pa ga rabila zraven sebe, da bi se me dotikal in še posebej ne, da bi govoril med popadkom. Potem si je čas krajšal s fotografiranjem, kar je bilo super, saj sem mu neskončno hvaležna da imam krasne porodne fotografije za spomin na ta čaroben porod. Pri prvem porodu sem se preveč zanašala nanj, kot da bi mi lahko odvzel bolečino in on rodil namesto mene. Zdaj sem vedela da je vse na meni, jaz bom tista, ki bo rodila in jaz vem da imam moč, da to naredim. V tem svojem svetu sem se počutila tako močno in tako instinktivno kot neka živalska mama, ki išče kotiček za skotiti mladičke. Prav isto sem se počutila, ko sem iskala prostor in položaj, da porodim dete. Ustrezalo mi je hodit, ko pa je prišel popadek, sem se naslonila in počasi predihavala, z nogami pa narahlo stopicljala. Sama sva bila v sobi in ustrezalo mi je vokalizirat popadke, ob tem pa sem poskušala sprostiti prehod in pustiti bolečini, da je, da mi pomaga. Klečala sem ob postelji in krožila z boki. Čutila sem, kako mi gravitacija pomaga in le nekaj močnih popadkov je bilo potrebnih, da sem začutila glavico, kako se je spustila nižje. Naslednji val se je spremenil v potiskanje, kar se je jasno in glasno zaslišalo. Babica je prihitela v sobo takoj, ko me je slišala, pogledala je in rekla da že vidi glavico. Prišel je nov val in glavica je bila zunaj in s še enim popadkom je bila varno v mojem naročju. Dišalo je po porodu, po čudovitem življenju, ki je zelo glasno prišlo na svet. Trenutek čiste ljubezni.
In potem sva občudovala to dišeče bitje, ki se je takoj prisesalo na moje prsi, najprej na eno in potem še na drugo in tako kar naprej. Kakšna izkušnja! Naravni porod, nobenih protibolečinskih sredstev razen neskončne ljubezni. Kakšna moč, moč ženskega telesa, ki pomaga malemu bitju, da se razvije in zraste, nato pa ga potisne v svet. Kako čudežno je življenje in kako čarobna moč ženske, ki jo zdaj prav zares poznam.
Želela sem si naravne nosečnosti in verjela v naravni porod. Hvaležna sem za to izkušnjo, ki jo nosim s sabo in hvaležna za porodne fotografije, ki me vsakič znova ponesejo v tiste trenutke in me napolnjujejo z močjo in neskončno ljubeznijo.
Ne boj se ženska, čudovito bo!