Prva nosečnost je čarobna že zgolj zato, ker je vse prvo. Prvi +, prvi ultrazvok, prvi metuljčki, prve brce, prvi trebušček, prvi porod, prvi novorojenček. Moja prva nosečnost je nekje do polovice potekala brez težav in skrbi. Po morfologiji (pregled, na katerem preverijo in premerijo če je z otrokom vse v redu) se je zadeva obrnila na glavo. Ventrikulomegalija je bila diagnoza in čeprav se je šlo za 1 mm me je skrbelo vse do konca. Hkrati so me dali še v predal nosečnic z gestacijskim diabetesom, kar je povzročilo še nekaj dodatnih skrbi. Porod je trajal 2 doooolgi noči, ko sva po 30 urah 17. decembra 2014 le spoznala najino prvorojenko Mijo. Bila je velika punca, a z njo je bilo vse v redu. Zaljubljena sva bila na prvi pogled in neskončno srečna, da smo postali družinica.
Vedela sva, da si želiva več otrok. Od 2-5 praviva, če naju kdo vpraša. Že po nekaj mesecih, ko smo se dodobra navadili na življenje v troje, se je začela krepiti želja po novem članu naše družinice. Odločila sva se, da je čas pravi. In tako so minevali dnevi, želja je bila vedno nekje v ozadju in čeprav sva aktivno delala na tem, naju ni obremenjevalo. Ko bo, bo. In so minevali dnevi. In so minevali tedni. Začeli so minevati meseci. Mojo glavo pa je začelo glodati vprašanje: “kaj je narobe, da nama ne uspe?” Pri Miji je bilo drugače. Močno sva si jo zaželela in je prišla. Kar takoj, prvi mesec. Zdaj pa nič, mesec za mesecem. Stopala sem na pot obsedenosti. Prečesavala sem internet in postala doktorica plodnosti. Vsak mesec je bilo isto. Oziroma mesecev niti ni več bilo, moj čas se je meril po mojem ciklusu. Po menstruaciji novo upanje. Opazovanje znakov, čakanje ovulacije. Na forumih sem brala zgodbe žensk, ki so se ukvarjale z istimi težavami. Ni bilo dobro za mojo psiho. Nič od tega. Ovulacija je prišla z nekaj bolečine. In potem čakanje. Mučno čakanje in opazovanje. Je izcedek ta mesec drugačen? Mi je slabo? Me bolj bolijo prsi? Dnevi so se vlekli ko čreva in vsak mesec znova sem mislila, da se mi bo v teh 14 dneh zmešalo. Zmetala sem več deset evrov za nosečniške teste, ki sem jih delala po tekočem traku. Včasih sem toliko časa strmela v palčko, da se je pokazala še ena črtica. Pa je v resnici ni bilo. V nekaj dneh je vsakič prišla menstruacija. In z njo obup. Vsak mesec hujši. Zgodilo se je, da sem se sesula pred Mijo in nisem mogla ustaviti solz. Ginekološki pregled ni pokazal nobenih posebnosti ali ovir. Hormoni so bili vsi v normalnih vrednostih. Naročena sem bila na pregled zaradi neplodnosti.
Z Matijem sva se veliko pogovarjala. Vsakič me je vlekel ven iz brezna, v katerega sem se pahnila, a vsakič je bilo težje. Tudi njemu je bilo težko, še sploh ker ni vedel, kako naj mi pomaga. Po vseh teh dolgih in obupanih mesecih sem tudi sama spoznala, da moram nehati. Da ne sme biti edini smisel v mojem življenju nov otrok. Pa ne da bi kdaj zapostavljala Mijo ali ne bila hvaležna, da jo imava. Moja ljubezen do nje se je skozi vso to izkušnjo le še poglobila in resnično sem znala biti hvaležna, da je prišla. Ker je sonce in ker si ne bi mogla, niti v najbolj drznih sanjah, želeti tako čudovitega otroka. A tudi zaradi nje sem si želela še enega otroka, da bi imela družbo, da bi imela zaveznika, nekoga ki bo ob njej, ko naju več ne bo. A mogla sem preusmeriti misli. Nastaviti zrcalo sama sebi in se vprašati, kaj si želim od življenja. Želim si še enega otroka, ampak to ni vse. Želim si potovati z možem in najino edinko, želim si da si ustvarimo miren dom, stran od negativnosti ki nas je obdajala. Želim si da skupaj odkrivamo svet, da se zabavamo in si naredimo življenje, ki nas bo kar najbolj osrečevalo. Da bomo skupaj in da bomo srečni. Želim si, da bi začela delati na skupnem poslu, ki nam bo zagotavljal zadosten vir dohodka in bo lokacijsko gibljiv. Počasi in tekom neskončno dolgih pogovorov se nama je začela risati pot do vsega tega. Hvaležna sem bila, da je ob meni On, da si želiva istih stvari in da verjameva v iste reči. Ljubezen me je rešila. Končno sem spet lahko zadihala. In verjela. V življenje.
Bilo je poletje in vrstile so se poroke najinih prijateljev. Prišla je menstruacija z veliko manj obupa. Verjela sem, da ko bo čas, bo vse prišlo. Morda najprej potrebujemo nov dom. Morda nas ta čaka na drugem koncu sveta. Prišla je ovulacija z rahlimi bolečinami. In potem… je nekega poletnega petkovega jutra, ko je Matija delal od doma prišla bežna druga črtica. Bil je teden dni od kar je dobra prijateljica rodila svojo prvorojenko. Gledala sva test, gledala sva Mijo, gledala sva eden drugega. Kot da bi bilo prelepo da bi bilo res. Mahala sem z rokami kot helikopter. Poskakovala sem in nasmeha z mojih lic ni bilo možno premakniti. Matija se je bal povsem prepustiti, minilo je toliko časa in toliko obupa, toliko bolečine – in druga črtica je bila le bežna. Čez dva dni naredim še en test, ki pokaže še tedne nosečnosti. OK. Ampak jaz sem vedela, da je to to. Miji sem takoj povedala, da bo sestrica.
Začelo se je že pred prvim pregledom. Dan prej sem imela rjavkast izcedek. Srce se mi je ustavilo. Kako naj počakam do naslednjega dne? Mučna noč in potem odhitim na pregled. Od prvega pregleda pričakuješ samo lepo. Da ti pokažejo sliko tistega hecnega fižolčka in ti dajo materinsko knjižico. Moja ginekologinja je najbolj topla oseba, kar si jih lahko zamišljaš. Povedala mi je, da za posteljico vidi hematom, krvavitev. Da imam zato rjavkast izcedek. Rekla je, da hematom ni prav velik in da se bo verjetno sčistil sam. Ampak obljubiti nič ne more. In da nič ne moreva narediti. Če nosečnosti ni namenjeno da preživi, se bo pojavila obilnejša krvavitev in spontani splav. Tega ne morem preprečiti. Lahko pa da se bo sčistilo in bo vse v redu. Stvari, ki jih nočeš slišati. Potem sem seveda brala o tem še na internetnih forumih. 50% možnosti naj bi bilo, da se bo nosečnost nadaljevala. Naslednji teden ponoven pregled, stanje podobno. Hematom se ni povečal, kar je dober znak. Dnevi so se vlekli in kar naj bi bila brezskrbna nosečnost je bilo stanje skrbi in tistega brezupnega občutka, ko nič ni v tvoji moči. Lahko le upaš, pa še tega nisem upala, da ne bi bila preveč razočarana. Tako sem si želela tega otroka da nisem bila prepričana, da bom preživela, če splavim.
Pregled nuhalne svetline. Mijo sva vzela s sabo. Rjavkastega izcedka, ki se je prejšnje tedne občasno pojavljal v večji ali manjši količini, zdaj že nekaj dni ni bilo več. Zdravnica pravi, da hematoma ni več, otrok zgleda v redu, veselo maha in brca. Morda je še ena punčka, čeprav Mija trdi da bo imela bratca. Nama ni važno, midva sva srečna samo da je vse v redu in da ni več hematoma. Zadiham in se prepustim. Hvaležna sem za naš mali čudež.
Teden dni kasneje. Bili smo na pikniku pri prijateljih. 14. teden nosečnosti. Pri kratkem postanku na stranišču opazim roza izcedek. Začnem se tresti, odhitim do Matija. Gremo domov, ne zdržim več. V avtu se zjočem. Kaj se spet dogaja, če so rekli da hematoma ni več? Matija me miri. Doma takoj letim na stranišče. Nič novega. Zgleda da je bil izcedek samo enkraten. Poskušam se sprostiti a me še vedno žuli. In skrbi, oh te skrbi. Mine dan. Večer je. Mija zaspi. Grem lulat. In vidim sveže rdečo kri. Kot bi se urezala. Ali dobila menstruacijo. Srce se mi ustavi, v glavi se mi vrti. Če sem mislila da sem grozo doživela vsakič poprej, ko sem zagledala tisti rjavkast izcedek, se zdaj zavem da je TO res prava groza. Obup. Prepričana sem, da je nekaj hudo narobe. Da verjetno našega otročka ni več. Kaj drugega bi lahko bilo? Sveža rdeča kri je največji alarm v nosečnosti. Povem Matiju, tresem se, solze mi tečejo. Odhitiva na urgenco. Celo pot jokam. Zakaj? Zakaj se nam to dogaja? Zakaj se to sploh komu dogaja? To se ne bi smelo dogajati nikomur. Ne vem če bom preživela. Skoraj 14 tednov je že mimo, to pomeni da bi mogla biti najhujša nevarnost mimo. Ne morem več analizirati in razmišljati, utrujena sem. Strah me je, po eni strani si ne želim iti. Ne želim slišati, da je najin otrok umrl. Sesuta sem.
Urgenca. V solzah povem kaj se dogaja. Pravijo da moram najprej k dežurni zdravnici da napiše napotnico. Čakava. Pride, zmeri pritisk, sprašuje. Hiti, ve da rabiva nekoga drugega. Spiše kar mora, pride tehnik in me naloži na voziček. Odidemo na ginekološko-porodniški oddelek k dežurnemu ginekologu. Tehnik nama zaželi srečo in odide. Še malo počakava. Moje solze so se posušile. Apatična sem. Pride zdravnik, zelo šaljive volje. “Kaj pa imamo tule? A, krvavitev. Kaj pa vam je danes, ste že tretja”. Meni ni do hecov, obupana sem. Če je z otrokom vse v redu, se bom z veseljem hecala. Zdaj pa ni pravi čas, res ni pravi čas. A gospod se še malo pošali, vmes pove da ultrazvok nekaj ne dela, ampak potem ga le usposobi. Srce mi razbija. To je ta trenutek. Trenutek resnice. Strmim v ekran. Kaj je? Kje je? Je živ? Ima utrip? “Nekaj miga” je njegov komentar. Da to pomeni, da je otrok živ, ugotovim sama, ko ga vidim kako se premika. Odvali se mi vsa teža gore. Kaj pa se potem dogaja? Zresnil se je, vse pregledal in nama lepo razložil. Verjetno krvavim ker imam nizko ležečo posteljico in se vrašča v maternični vrat. Otrok zgleda v redu, posteljica pa naj bi se v naslednjih tednih tudi premaknila navzgor in rešila problem z vraščanjem. To je to, krvavitev pa se lahko še vleče.
Krvavela sem še 16 dni. Kakšen dan bolj, kakšen dan manj. Bilo je kot menstruacija. Ni prijeten občutek pri obiskovanju stranišča, ko ne veš, kaj boš zagledal na straniščnem papirju. Ampak sem se tolažila s tem, da bo to le en neprijeten spomin, ko bo vsega konec. Končno neham krvaveti. Spet lahko diham. In končno začnem uživati v nosečnosti. Vmes sem imela pregled pri ginekologinji, ki se je odločila, da mi vzame bris za testiranje prisotnosti bakterij. Za vsak slučaj. Dva dni po tem, ko sem nehala krvaveti, me pokliče ginekologinja. Imam glivice in okužena sem s streptokokom B. To je bakterija, ki jo ima 25-30% nosečnic, izhaja pa iz črevesja in je prisotna povsod v telesu. Ni nevarna, ampak se je ne moreš trajno znebiti. Kljub temu pravi, da je tako zelo prevladujoča, da naj pojem eno kuro antibiotikov. Ker če pride do posteljice, lahko sproži prezgodnji porod. Kar vse tja do 24. tedna pomeni da otrok nima prav nobenih možnosti za preživetje. Kljub temu se bakterija hitro naseli nazaj, težava pa je, ker če se okuži otrok ob porodu, je zanj lahko smrtno nevarna. Zato nosečnica, ki ima dokazano okužbo s streptokokom B, med porodom v žilo dobiva antibiotik. Dva dni je trajala moja blaženost, zdaj pa spet eno sranje. A res? Antibiotikov nisem jedla že vsaj 10 let in nisem navdušena, da jih moram jesti prav v nosečnosti. In še med porodom. OK, si mislim. Ta nosečnost je ena velika preizkušnja. Vedno znova. A če na koncu dobimo neprecenljivo darilo, malo navihano bitje, je vse vredno.
A sem že omenila da imam vse od prvega pregleda diagnozo gestacijskega diabetesa? Stres mi poviša raven krvnega sladkorja in ko sem po prvem pregledu šla dat kri (po tem ko mi je ginekologinja povedala, da imam hematom) je bil moj izmerjeni sladkor na tešče 5,6, kar pomeni avtomatsko nosečniško sladkorno bolezen. Imela sem jo že v prvi nosečnosti in v večji meri sem se držala diete, vendar je imela Mija ob rojstvu skoraj 4300g. Tokrat je dete v mojem trebuščku precej manjše, zadnja ocenjena teža je 2200g.
Nestrpno in malce s strahom sem pričakovala morfologijo. Otročka sem že čutila, vse od 13. tedna in z vsakim tednom bolj. Bile so dobre novice, nobene krvavitve več, otrok v redu, vse meritve OK. Fijuuuuuu kakšno veselje! Čista sreča 🙂 Pravijo da bomo imeli še eno punčko, da bo Matija blažen med ženami 🙂 Ni eden tistih, ki si želi vsaj enega moškega potomca. Zadovoljen je s svojimi babn’cami 🙂
In tako zdaj minevajo tedni. 35. jih je danes. Vmes se je sicer pojavil nov problem, nekega lepega popoldneva se mi je začelo vrteti in pred očmi so mi žmigale meglene pike, da nisem mogla normalno gledati. Diagnoza: anemija. Predpisali so mi železo. Takoj po tem sem zbolela še za gripo, ki me je povsem sesula. Ampak to so samo še malenkosti, ki mi ne morejo pokvariti veselega pričakovanja. V zadnjih tednih se je v moje srce naselil tisti notranji mir, ki mi prinaša največjo srečo in samo še uživam v vseh trenutkih, ki mi jih življenje prinaša. V vsej ljubezni, ki jo dobivam in ki jo dajem. Našla sem tudi cel kup potrpežljivosti, da se lahko vsak dan ukvarjam z navihano dveletnico in izkoriščam čas, ko sva še same, za najine male dogodivščine.
Druga nosečnost je tako zelo drugačna. Pa ne le zaradi vseh težav. Razen teh, ni nič več prvo. Ampak to v resnici ne odvzame čarobnosti, ampak da nek drug, bolj poseben čar celotnemu obdobju. Ker je bolj poznano je bolj domače. Ker vem, kaj me čaka, me ni strah. Uživala sem ob tistih prvih metuljčkih, ko še niti nisem bila prepričana, da je to to. In danes uživam prav v vsakem premiku, vsakem kolcanju. Zdi se mi, da celo bolj kot med prvo nosečnostjo. Da zdaj še bolj cenim vse te trenutke. Da si znam vzeti čas, odklopiti vse ostalo in biti z malo deklico, ki raste v mojem trebuščku. Ti trenutki so sicer dosti bolj redki, saj imam zraven večino časa Mijo, a morda so ravno zato še bolj neprecenljivi. Neponovljivi. Tako lepo je. Božati otroka, ki raste v svojem malem bazenčku. V gnezdu, ki ga je ustvarilo moje telo. Opazovati te nogice, kako švigajo od reber do želodca. Čutiti življenje, vso njegovo čarobnost. Čudež je. Iz neprepoznavnih in očesu nevidnih skupkov celic nastane izpopolnjeno bitje, mali novorojenček. Čudež življenja.
Kar dela drugo nosečnost še toliko bolj posebno je dejstvo, da imaš ob sebi že prvorojenca/ prvorojenko. Otroka, ki ga je tvoje telo že donosilo in porodilo, otroka, ki ga neskončno ljubiš. Otroka, ki prinese v tvoje življenje nekaj povsem novega. Tako toplo mi je, ko se Mija pogovarja z dojenčico v trebuščku in ji pove vse, kar se ji je čez dan zgodilo. Potem jo še poljubi in ji reče “lahko noč”. Veselim se trenutka, ko se bosta spoznali. Sestrici. Veselim se trenutka, ko se bo naša družinica povečala. Do takrat pa bom nežno božala našo pikico in ji pripovedovala o njeni krasni sestrici, o najboljšem tatiju in o naši skupni življenjski pustolovščini
.