Osem mesecev je že od začetka tega edinstvenega popotovanja. Prva nosečnost je prav poseben čas v življenju ženske. Je čas, v katerem se tkejo čisto nove vezi; je čas sprememb, na zunaj in od znotraj; je čas presenečenj; je čas povsem novih doživetij in izkušenj; je čas pričakovanja, v katerem niti ne veš kaj lahko pričakuješ; je novo in je ljubezen. Trenutek, v katerem zagledaš + je hkrati ekstatičen in strašljiv. Je začetek neke povsem nove zgodbe oziroma povsem novega poglavja. Verjamem da idealnega časa za “imeti otroke” ni. In da otrok ne bi smel biti nek projekt, načrtovan in planiran do potankosti. Nikoli ne moreš biti povsem pripravljen, zato je lažje, če se življenju in ljubezni enostavno prepustiš in začutiš. Vse ostalo se zgodi prav tako, kot je najboljše. V to zaupam. Za naju je ta čas zagotovo pravi. Tako čutiva. To se ves čas potrjuje. In ves ta čas je prav zaradi tega tako čaroben. Ko je vsak dan nekaj posebnega in ko v vsakem dnevu enostavno uživaš, v njem dihaš in živiš. In pričakuješ. Potrpežljivo, a ne neučakano. Ne želiš si, da bi se končalo, ampak sprejemaš dan za dnem z vedenjem, da se slej ali prej bo. In veseliva se dneva, ko bo v najino malo družino prišlo navihano bitje iz mojega trebuščka.
Prav poseben trenutek je, ko na ekranu zagledaš majhno pikico, majhen, neprepoznaven fižolček. In ko se prav zares zaveš, da v tebi raste novo bitje. Tako resnično postane. To je bitje, ki sva ga ustvarila s svojo pravljično ljubeznijo. Je bitje, ki ga sestavljajo najine celice, katerim sva vdihnila novo življenje. Je lepota novega življenja, ki ga je ustvarila najina ljubezen.Preden malega fižolčka lahko zares začutiš mine že skoraj polovica nosečnosti, a vendar se vsak dan bolj zavedaš, da pod tvojim srcem raste nov človek. Da moje telo hrani in nudi zavetje temu bitjecu, ki je sprva tako nebogljeno, a vendar tako popolno. Ta proces je prav fascinanten in zmožnosti ženskega telesa me vedno bolj navdušujejo (pa še niti rodila nisem :)). S sabo pa veže tudi odgovornost za to bitje, ki je povsem odvisno od mene. Vsak dan je nekaj novega in nekaj naravnost čudovitega. Z vsakim dnem se učiš, kako dragoceno in čudežno je življenje. Potem pa pride obdobje, ko v trebuhu začutiš metuljčke, kot neke drobcene mehurčke. Počasi postajajo bolj izraziti in jih hitreje prepoznaš. Najin otrok je takrat že tako velik, da ko brca in se suče v svojem malem velikem svetu, to občutim tudi jaz. In občutki so čudoviti! Nekaj časa še mine, da se brce okrepijo, in da jih začuti tudi bodoči očka. In potem ti majhno bitje vsak dan sporoča, da je s tabo, da je z vama, da raste in telovadi v svojem bazenčku. Hvala Katja za tiste prve oblekice. Ko sem si jih navdušeno ogledovala sem še toliko bolj začutila, kako resnično je vse. Da bom že čez nekaj mesecev v te majcene obleke oblačila najino malo hčerko, ki ji je zaenkrat še tako lepo v trebuhu, kjer je tako dobro poskrbljeno zanjo. Dnevi tako minevajo in otrok vztrajno raste. Če je ne čutim, jo pogrešam. In vedno me preplavi tak topel, čaroben občutek, ko malce poropota, premakne ritko ali me brcne v rebra. Matija jo vedno prebudi; ko me pokliče iz službe se dete takoj začne premikati – morda čuti moje veselje. Ko jo poboža, mu odgovori. Če pritisne uho na moj trebuh, ga z veseljem brcne. In če se stiskava, nama vedno da vedeti, da je zraven. Z nama. Lepo je.
A brez težav ne gre. Ko ti dajo vedeti da se moraš bolj resno kot sicer soočiti z možnostjo, da bo tvoj otrok morda poseben, je težko. Res težko. Čeprav se ves čas zavedaš, da vedno obstaja ta možnost, ampak ko se odstotki zvišajo, srce zatrepeta. Zakaj moramo biti na slabi strani procentov? Ventrikulomegalija je stanje povečanih možganskih ventriklov. Zgodi se približno enemu na 1000 otrok. In potem sledi računanje, merjenje, spremljanje, statistika, številke, povprečja, odstopanja… Naporno je. Še najbolj naporno pa je, ker nihče ne more nič zagotoviti. Čeprav naj ne bi šlo za kakšno večje povečanje, nihče ne more zagotoviti, da bo vse v redu. In zato sledijo dvomi, spraševanje, nemoč. Ampak konec koncev prideš do spoznanja, da tako pač je. In da ne moreš narediti nič boljšega kot to, da čakaš in pustiš da se zgodi, karkoli se že ima zgoditi. Verjameš da bo to bitje, ki tako veselo poskakuje, popolno prav tako, kot bo. In da bova zmogla, karkoli že bo.
In tako se zibamo iz dneva v dan, se pridno debelimo in uživamo v teh čarobnih jesenskih dnevih. Že od prej se mi je jesen zdela tako čudovita. Vse te pisane in intenzivne barve, pa toplo sonce in sveža jutra. Narava se umirja, uspava, hipnotizira. Tudi moje srce se umirja in je polno lepega. Letos se mi jesen zdi še toliko bolj posebna in res idealen čas za te zadnje tedne nosečnosti. Po mirnih sprehodih in prijetno hladnem zraku, ki zamrzne lica, se tako zelo prileže priti v topel, zakurjen dom. Tema se popoldne že hitro spusti in to je priložnost, da iz kuhinje omamno zadiši po sveže pečenih piškotih, ki se ob čaju in knjigi topijo v ustih. Jesen je čas, da se glava in telo umirita, da ni treba nikamor več hiteti in da se zato lahko le prepustiš temu počasnemu ciklu, temu vetriču, da te počasi ziblje kot veje na drevesu.
Še o nosečniškem cukrčku; sicer je trajalo nekaj časa, preden se je pojavila tista hrana, ki se mi ves čas lušta. Niso kisle kumarice, ampak… korenje! Sveže, domače, pravkar nabrano, surovo in hrustljavo korenje. Še ko pišem o tem se mi v glavi nariše popoln korenček, zaradi katerega se mi cedijo sline. Kakšen čips, kakšne sladkarije… korenje! 🙂 Če ne bi obstajala možnost, da od tega postanem oranžna, bi lahko ves dan jedla samo korenje. Ko ga moram olupiti za kosilo, to zgleda tako da tri pojem, enemu pa morda uspe pristati na krožniku 🙂 Ups. Je pa vsaj zdrava razvada he he. Med korenjem in brcami skrbiva tudi za preurejanje najinega gnezda, da bo kar najbolj lepo pričakalo novo članico. Zanjo je pripravljena še prav tista zibelka, v kateri sem se kot majhna pikica zibala tudi jaz. Pa prej in vmes še toliko drugih otrok (hvala sestrica za pošiljko:)) In še projekt, na katerega sem najbolj ponosna – za malo dete sem zbila skupaj pravo pravcato skrinjo za igrače. Samo še vonja po sveže pobarvanem lesu se mora znebiti, pa bo pripravljena na nove podvige. Čudovito je! In veselim se vsega, kar še prihaja. Predvsem pa upam, da bom zbrala v sebi vso moč in poskušala najino hčerko na kar najlepši in najbolj naraven način spraviti na svet. Želim si, da bi bil porod lepa izkušnja, saj je nenazadnje žensko telo ustvarjeno zanj. Po drugi strani pa se zavedam, da je porod nepredvidljiva uganka, da gre hitro lahko kaj narobe in da si niti ne znam predstavljati, kaj vse me še čaka. Po eni strani sem navdušena in komaj čakam, čeprav se zavedam, da se bo z rojstvom vse obrnilo na glavo. In upam, da bom imela veliko potrpljenja in dobre volje, tako za vstajanje sredi noči, kot za ves jok, vse solze, vso trmo, ves smeh in vse veselje, ki bo prišlo. Še najbolj pa upam, da bo z najino hčerko vse v redu, da bo zdrava in da ji bo lepo. Da se bomo imeli skupaj lepo in da bomo znali en drugega sprejemati, se smejati, tolažiti, pogovarjati, zabavati in imeti preprosto radi. Že od malih nog imam rada otroke, navdušujejo me s svojo preprostostjo, z iskricami v očeh in neko prisrčno naivnostjo, s katero si rišejo svoj svet. Na družinskih zabavah sem se vedno najraje posvetila njim, z njimi plesala, jih zabavala in bila tako vesela, ko so me zasuvali s smehom in objemi (in še vedno se sprašujem zakaj si nisem izbrala poklica v tej smeri; no ja, še vedno se lahko prekvalificiram:).
Upam, da bom znala biti dobra mama, saj imam ob sebi čudovitega moškega, ki zagotovo ne bo nič drugega kot najboljši očka 🙂
Vse lepo,
Renata